Ko Amerika kihne, mi spet kašljamo: o carinah, zgodovini in nemoči majhnih držav

I. Carinski zidovi v času klikov

V času, ko se svet zdi, da se krči na velikost zaslona pametnega telefona, bi lahko kdo naiven pomislil, da so meje postale stvar preteklosti. A kako zgrešena domneva! Medtem ko v Evropi sprejemamo zakonodajo o digitalnih pravicah in se skrbno ukvarjamo s tem, ali AI prepozna obraz naše babice na dopustu v Piranu, v Washingtonu poteka nekaj mnogo starejšega — skoraj romantično arhaičnega. Amerika zopet uvaja carine. Tokrat na kitajske električne avtomobile, sončne celice, jeklo, aluminij in še kaj. V imenu »varovanja ameriškega delavca«, seveda.

In ko Amerika kihne — kot vemo iz zgodovine — mi vsi na pol vljudno zakašljamo.

II. Kako smo v Sloveniji že občutili zaveso iz železa (in aluminija)

Za Slovenijo, državo, ki jo Američani v anketah o poznavanju Evrope še vedno mešajo s Slovaško (če nas sploh vključijo), so globalne carinske politike praviloma nekaj, na kar nimamo vpliva, imamo pa njihove posledice. Se spomnite, kako smo v času Trumpove administracije začudeno opazovali, kako so carine na jeklo in aluminij čez noč podražile naše izvozne verige? Kako so podjetja v Zasavju in na Koroškem, ki živijo od izvoza kovinskih komponent, kar naenkrat morala v kalkulacije uvesti negotovost kot novo stroškovno postavko?

Pa ni šlo le za denar. Šlo je za tisto slabo poznano, a vedno prisotno spoznanje, da je svetovna trgovina le iluzija simetrije. Ko velika država uvede carino, to ni dogovor. To je razglas. In čeprav naj bi živeli v svetu pravil — WTO, EU, mednarodni trgovinski sporazumi — realnost majhnih držav je pogosto, da pravil ne pišejo, ampak jih berejo. In včasih še to prepozno.

Zato ni presenetljivo, da današnje novice o novih ameriških carinah sprožajo nelagoden občutek déjà-vuja. Spet gledamo zgodbo, kjer bo Amerika zaščitila svoje delavce z orodjem, ki je bilo nekoč sinonim za gospodarsko vojno, danes pa le še za običajno ponedeljkovo novico.

Ironično je, da se to dogaja v času, ko mi v Evropi s krčevito vnemo uvajamo “zeleno preobrazbo” in subvencioniramo električne avtomobile, obenem pa gledamo, kako bodo ti avtomobili, če prihajajo s Kitajske, dobili 100-odstotne carine v ZDA. Kaj to pomeni za Evropo? No, nič dobrega. Kitajci bodo svoj presežek prodali na našem trgu. In evropski proizvajalci? Naj razmislijo o povečanju konkurenčnosti, pravijo v Bruslju, medtem ko v Pekingu le prikimajo — mirno, potrpežljivo, kot da igrajo igro go, medtem ko mi še vedno tekmujemo v Monopolyju.

III. Drobtinice globalizacije in iluzija suverenosti

Z vsakim novim carinskim zidom, ki ga ZDA postavi proti svetu, postane očitnejše, da se globalizacija ni končala — le spremenila je značaj. Ni več povezanost v smislu enakopravnosti, ampak prepletenost v smislu odvisnosti. In prav odvisnost majhnih držav — kot je Slovenija — od pravil igre, ki jih postavljajo drugi, nas postavlja v tisti znani položaj: gledamo partijo, v kateri nismo igralci, a moramo vseeno plačati vstopnino.

Zgodovina se ne ponavlja dobesedno, a ritem je znan. Spomnimo se le propada nekdanje jugoslovanske samooskrbe, ki ni padla zaradi slabih idej, temveč zaradi ekonomskih realnosti. Zdaj smo znova tam — kot izvoznica znanja, tehnologije in kovinskih komponent opazujemo, kako geopolitična odločitev nekje čez lužo lahko pretrese domačo proizvodnjo. In znova nimamo niti glasu, kaj šele veta.

Torej, ko naslednjič poslušate novice o ameriških carinah, si zapomnite: to ni zgodba o Ameriki in Kitajski. To je zgodba o nas. O Evropi, ki se bori z identiteto, in Sloveniji, ki si še vedno domišlja, da je svet majhen in pravičen.

Spoštujmo carine — ne kot orodje pravičnosti, ampak kot opomnik, da suverenost brez moči ni nič drugega kot lepa laž.

Refleksija o carinah, zgodovini in nemoči malih držav