Afera ventilatorjev in oddaja Tarča

V zadnjih dveh tednih se cela Slovenija ukvarja z nakupom mask. Kdo jih je kupil, za koliko, od koga in čigav podpis se nahaja pod nakupom.

Novinarji Tarče so kot vedno opravili globoko in temeljito analizo nakupov ter pod drobnogled vzeli vse glavne akterje: ministra Počivalška, ministra Tonina, Ivana Galeta ter dodali še gospo Godec.

Pojavlja pa se vprašanje, kaj smo v drugi oddaji Tarče, namenjeni aferi mask in ventilatorjev, izvedeli novega?

Kot prvo bi komentiral oddajo Tarča in voditeljico Eriko Žnidaršič. Več kot očitno se je gospa Erika izkazala za zelo kredibilno in odločno voditeljico, saj zna kljubovati vsem političnim mogotcem in voditi debato v njej všečni smeri.

Večkrat sem bil deležen pogovorov o tem, kako želi gospa Žnidaršič s to oddajo zrušiti trenutno vlado ampak s tem se ne strinjam. Oddaja Tarča je v vsaki vladi odkrivala nepravilnosti — spomnimo se makete 2. tira, ali pa Stožic itd. Definitivno pa je potrebno poudariti, kar meni osebno ni sprejemljivo, da se poročanja pelje tako enostransko. Voditeljica je vsakega posameznika v oddaji, na podlagi specifično izbranih dokazov spravila v neprijeten položaj, pri tem pa stežka dopustila udeleženim, da se zagovarjajo in predstavijo svojo plat. Točen primer tega je gospod Tonin. V prejšnji Tarči je bil izpostavljen kot eden iz med ključnih ljudi v aferi nakupa mask, v tej oddaji pa se je komaj dokopal do besede ter na koncu dobil potrdilo tudi s strani Galeta, sedaj slovenskega heroja, da sam nikoli in v nikakršni obliki ni pritiskal nanj. In tu se pojav glavni problem današnjega medijskega blatenja posameznika:

Vsak je kriv, dokler se ne dokaže nasprotno.

Torej staro pravno načelo, dejansko temeljno načelo prava, ki pravi, da je vsak nedolžen, dokler se mu ne dokaže krivde, ne velja več. Ampak zakaj je temu tako?

Ljudje verjamejo v tisto, v kar hočejo verjeti in ob čemer se bolje počutijo.

Redko kdo se danes še ukvarja z objektivnim poročanjem in poslušanjem obeh plati zgodbe. Posledično, ko se ime nekoga umaže, se ga zelo težko tudi očisti, pa četudi se na pravni podlagi in s sodno obravnavo dokaže, da posameznik ni kriv, ime ostane umazano in stigmatizirano. Kdo potem nosi posledice obsodbe po krivem? NIHČE.

Na tej točki moram poudariti, da v nikakršni obliki nisem zagovornik te ali katerekoli druge vlade. Stanje opazujem kot zunanji, neodvisni opazovalec in si mnenje oblikujem na podlagi poročanja obeh strani — ”leve” in “desne”. Verjamem pa, da ravno v tej stigmatizaciji in takojšnjem blatenju imena posameznika tudi leži razlog, zakaj se več “sposobnih” ljudi, izven politike, ne vplete v volitve. Seveda pa je potrebno poudariti, da za stigmatizacijo niso krivi samo mediji, ki seveda iščejo udarne novice, ampak še bolj ljudje, ki vsemu slepo verjamejo in na bizaren način v takšnih zgodbah uživajo, saj jim v veliki meri služijo kot opravičilo za neizpolnitev svojih osebnih potencialov. Nekateri celo najdejo uteho v blatenju drugih. Pa o tem kdaj drugič.

Voditeljica je večinski del oddaje namenila gospodu Počivalšku, čigar nastop in zagovarjanje bi označil za neprepričljivega. Praktično na vsako vprašanje je odgovoril z enakimi besedami: ”ponosen sem… ljudje so umirali … jaz nisem podpisal…”. Stavki so mi delovali v naprej pripravljeni, skoraj tako, kot na Miss Universe, kjer vsaka gospodična rešuje svet, revščino… moram priznati, na trenutke je bilo kar malo smešno. Še gospod Gale se je sem ter tja malo posmejal tem odgovorom.

Kdo je kriv? Ali je gospod Gale res narodni heroj?

To bo povedal čas. Seveda je gospod Počivalšek, kot izkušen podjetnik in politik seznanjen s pravnimi podlagami snemanja klicev. Posneti klici brez privolitve pristojnih organov, torej brez pravne podlage, niso verodostojen dokaz. Mogoče je ravno zato gospod minister vse “ukaze” vršil preko telefonskih klicev in ne preko e-mail sporočil, kjer bi lahko njegovo ime direktno pripeli k določenim “ukazom”. Vsekakor pa se mi je zdelo otročje in neprimerno sklicevanje krivde na gospoda Galeta v smislu: “…vi ste to podpisovali in ne jaz”. Težko si predstavljam, kako gredo lahko posli v vrednosti več 100 mil EUR brez pregleda in direktne odobritve pristojnega ministra…

Ali je gospod Gale res tako zvani “žvižgač” in poštenjakar, kakršnega trenutno mediji predstavljajo, bo pokazal čas in preiskave pri pristojnih organih. Vsekakor je škoda, da na te nepravilnosti ni opozoril že takoj, na samem začetku, namesto da je čakal skoraj do konca mrzlice nakupovanja vseh nujnih pripomočkov in medicinskih potrebščin. Na ta način je država nakupila cel kup preplačane opreme, katera naj bi po zadnjih poročanjih zadoščala za 2 leti. Zapravljen davkoplačevalski denar in nastalo luknjo pa bo seveda potrebno vrniti — zapolniti.

Za konec tega spisa opazovanj bi poudaril še eno pomembno točko in sicer način sprejemanja odločitev v času krize. To sem pogrešal tudi pri Tarči, namreč večkrat je bilo poudarjeno, da je bilo ponujenih 13 različnih ventilatorjev, izbran pa je bil neprimeren za pomoč pri zdravljenju COVID-19. To je poudarila tudi stroka, čeprav je v svoj zagovor minister Počivalšek poudarjal, da ima mnenja drugih zdravnikov (množina), katerih ni uspel javno navesti. Kar se meni osebno zdi ključnega pomena in kar v Tarči ni bilo posebej poudarjeno, pa je sledeče:

V času krize je pri nakupu nujnih potrebščin ključnega pomena rok dobave in ne cena. Primaren je rok dobave, sekundarna pa je cena.

Novinarji Tarče so večkrat tudi omenjali pomanjkanje bonitetnih ocen, zgodovine poslovanj in drugih kvalitativnih indikatorjev podjetij, katera so sodelovala na razpisu in oddala ponudbe. Vse to je v času krize, ko se oprema nujno potrebuje in ko so šteti dnevi, BREZPREDMETNO. V trenutku, ko se oprema potrebuje je pomembno samo to, kdo jo bo z največjo verjetnostjo dostavil v najkrajšem možnem času.

Če bi se kdorkoli od vas znašel v puščavi, sestradan in brez vode ter s 100 EUR v žepu, verjamem, da bi VSAK plačal vseh 100 EUR za liter sparjene vode. Ali pa za samo en kozarec vode.

Ko gre za preživetje, cena ni prvi parameter, na katerega pomislimo. To v nobenem primeru ne pišem v zagovor ministru Počivalšku in na nikakršen način ne zagovarjam slabih nakupov, ampak bi pa pričakoval, da bi novinarji Tarče tudi eksplicitno navedli dobavne roke vseh ostalih ventilatorjev, ker za mene osebno je to, poleg funkcijske ustreznosti, ključen indikator ustreznosti dobavitelja. V normalnih razmerah bi seveda v javnem razpisu izbrali najcenejšega ponudnika, ki iskane dobrine dobavi znotraj predpisanega roka. Na samem vrhuncu okužb s COVID-19 pa v nobenem primeru niso bili normalni pogoji in se zato ne more javne razpise vrednotiti po enakih pravilih kot se jih sicer. Tudi indikatorji podjetij kot so bonitetna ocena, čas poslovanja, razpoložljiva sredstva podjetja… so v tem primeru popolnoma nepomembna. Pomembna je samo dobava in njen rok.

Če bi vi ležali na postelji in bi bili okuženi s COVID-19, bi težko dihali in bi do vas prišel zdravnik, ki bi rekel: “Imamo ventilator, ki ni bil najcenejši in je od podjetja z nizko bonitetno oceno, katero je bilo ustanovljeno šele pred enim mesecem… Ali ga lahko uporabimo na vas?” Kaj bi odgovorili?

Hočem poudariti to, da cenim poročanje novinarjev Tarče in njihovega idealizma ter sledenja vsem, v normalnih razmerah, upravičenim pravilom, je pa dejstvo, da krizno obdobje je vedno bilo in vedno bo čas vojnega zaslužkarstva. Nekatera podjetja to znajo bolje izkoristiti kot druga. Ali je to moralno in etično sporno? Ja! Ali se jaz s tem strinjam? Ne! Ali je to zakonsko sporno? Ne; več pa bo potrjeno tudi s strani nadaljnjih policijskih raziskav.

V kriznem obdobju je po mojem mnenju predvsem pomembno, da se odločitve sprejmejo na pragmatični ravni, vse zakonske nepravilnosti pa bodo tako ali tako naknadno odkrite preko kriminalističnih raziskav.

Jaz ponujam samo drugačen pogled, precej ne-klasičen glede na trenutno raven medijskega poročanja in sem vesel vsakršnega komentarja in drugih plati.

LPA.