Zen

V današnjem svetu je težko najti trenutke miru, predvsem zato, ker smo ves čas dosegljivi, ker je tempo dela izjemno hiter in delovni čas ni več tako strogo definiran, kot je bil nekoč. Skozi mojo glavo šiba v vsakem trenutku tisoč različnih misli, še posebej če je glava podkrepljena z nekaj šalicami kave, kar se med delovnikom še posebej rado zgodi in to zna včasih biti zelo utrujajoče. Potrebujem svoj majhen pobeg.

Včasih grem sam v trgovino in ob klasičnem nakupu hrane in ostalih potrebščin kupim eno in eno samo pivo. Kljub temu, da ponavadi raje uživam v kakšni kvalitetni kapljici nečesa dražjega, tokrat vzamem tisto cenejše, takšno kot smo ga radi pili v najbolj norih študentskih časih, največkrat ob večerih po klopeh Kongresnega parka. Grenkobo poceni sestavin okus nostalgije lepo prekrije.

Sedim v avtu na parkirišču in odprem to pivo in sem za nekaj trenutkov sam s sabo v tišini. Najraje to naredim zvečer, mogoče nalašč parkiram malo dlje od vhoda trgovine; in ta obred je nato sestavljen iz dveh faz.

Umiritev divjajočih misli. Pil bi svoje pivo in večinoma zamišljeno gledal skozi vetrobransko steklo. Če bi bil dež, bi drseče kaplje, v kombinaciji s pisanimi lučmi trgovine pred avtomobilom, ustvarjale zanimive impresionistične slike in to me je pomirjalo. Pustil bi, da vsak požirek alkohola naredi svoj čudež; Misli bi se umirjale, ena po ena bledele, dokler ne bi bila glava skoraj prazna, samo kakšna lena misel bi še obvisela. Telefon bi ob tem načeloma pustil pri miru, mogoče bi ga tu in tam zgolj ošvrknil. Ko umirim možgane, globoko vdihnem in izdihnem, sprostim rame, tako da se že skoraj zgrbančim, in začnem drugo fazo.

Naključno načrtovanje. Vzamem ven beležko in nekaj načrtujem. Včasih je to določeno opravilo v službi, včasih je to celi naslednji dan, včasih je to dopust. Nekaj kar mi hiter tempo vsakdanjika ne dopušča, da bi zares lahko lepo in mirno premislil. Možgani so prosti in mirni in hitro predelajo stvari in velikokrat sem z načrtom, ki pride iz takšne seanse, zelo, zelo zadovoljen. Ta metoda je pripomogla k nekaterim ključnim trenutkom v moji karieri, je stalnica že nekaj let in veliko uspehov pripisujem prav le-tej.

Nekoč sem tako sedel v prvi fazi, ki umirja možgane in ko sem že čutil, da prihaja do želenega efekta — prazne glave in možnosti za fazo dve — sem naključno ošvrknil telefon. Odprl sem novice in jih zgolj preletel, tako da sem divje potegnil po ekranu, niti me ni zanimalo, kaj v resnici piše. Odprl sem email in tudi tega na isti način zgolj preletel. Odprl sem enega izmed programov za klepetanje in spet potegnil s prstom, dokler palec ni bežečega ekrana naenkrat in nemudoma z močnim pritiskom ustavil. Pika zraven Njenega imena je bila zelena. Nekaj časa sem strmel v to piko in zbiral misli. Da bi ji pisal, je bila ura že pozna. Ob naslednjem požirku sem pomislil: “Ne bi bilo fino, če bi bila zdaj tukaj?”. Pila bi pivo in povedal bi ti stvari. Nekaj o sebi, nekaj smešnega, nekaj kar sem naključno prebral, in nekaj lepega, v čemer bi se skrival kompliment, za katerega bi s povišanim utripom srca upal, da si ga ujela in razbrala. To je bilo v času, ko se še nisva dobro poznala, sva se pa že pogovarjala, tu pa tam izmenjala kakšen vtis, voščila lep dan in lep vikend. Tako sem razmišljal, prevzemala me je toplina občutkov in alkohola. Ko sem umirjenim možganom in njihovi domišljiji pustil prosto pot, sem skorajda imel občutek, da sem z njo in s to zeleno pikico na takšnem hecnem dejtu. Vse lepe stvari, ki so se zgodile čez nekaj mesecev, so bile takrat le nepredstavljivi koščki sanj, zaprti v sobici možganov, kateri se je Arhitekt poskušal izogibati, a vsakič, ko je videl vrata le-te, ga je prevzela huda radovednost, kako bi bilo… če bi ta vrata le za malenkost odprl.

Tok misli je presekala ena dotična ideja. Rekel sem si: “No, Arhitekt, pivo v avtu na mrzlem parkirišču pa res ni zmenek.”. Vzel sem beležko in začel načrtovati. Načrtoval sem, če ne popoln, vsaj zelo lep zmenek in občutek je bil fantastičen, kakor da sem in da sva že tam; iskanje lepih krajev in še lepših restavracij, sprehodov in razgledov; računanje poti, tako da vožnja ni predolga, da pa sva vseeno — tako lepo sama. Načrt, razpet čez dvajset alinej, nekaterih nakracanih, nekaterih prečrtanih in nekaterih dvojno podčrtanih, se mi je svetil v obraz in bil sem srečen. Bil je lep trenutek in že dolgo nisem čutil česa takšnega — čutil sem nekakšno izvirno srečo, kljub temu, da so napisane stvari bile zgolj plod moje domišljije. In Google Maps-ov. Tam, na mrzlem parkirišču v temi, je sedel človek in ves srečen z obema rokama držal majhno beležko, kralj svojega majhnega sveta.

Zavedel sem se, da ta načrt ne more ostati v moji beležki. Pazljivo sem iztrgal list iz beležke, ga prebral še desetkrat, ga dvakrat prepognil in ga položil v prostor med telefonom in telefonskim ovitkom. Držal sem roko še nekaj trenutkov na tistem delu ovitka, kjer me je skrivnost za njim navidezno prijetno grela in razmišljal, če še vedno vem vse podrobnosti tistega lepega načrta, kljub temu da sem ga še dvajset sekund nazaj še zadnjič celega prebral.

Med globokim vdihom sem si rekel: “Neverjetno!”. Prižgal sem avto in se odpeljal — nazaj v hektičen in glasen svet.