NAJ MARIBOR NE POSTANE MESTO BREZ SPOMINA

O NARODNJI HEROJINJI SLAVI KLAVORI

Slava Klavora (1921–1941) (vir: Muzej narodne osvoboditve Maribor)

Zaradi vsega zla, ki sta ga povzročili dve svetovni vojni v prejšnjem stoletju, je prevladalo upanje, da se kaj takega ne bo več ponovilo. Zavladali naj bi mir, pravičnost, svoboda in človečnost.

V resnici pa v svetu ni miru, zaznavno je načrtno spodbujanje strahu in ogroženosti, varnost je dobila prednost pred svobodo, meja med resnico in lažjo se je izgubila. Prizadevanja za mir so v slepi ulici. Vendar tudi noben mirovni sporazum ne more obuditi ubitih, izbrisati storjenega uničenja in trpljenja. Posledice prestanega gorja, nasilja in travm se globoko zajedajo v ljudi.

Čez leta, ko ni več tistih, ki so vojni čas doživljali, in se poslavljajo tudi njihovi potomci, se v kolektivno zavest vse bolj vključujejo spomini, ki prekrivajo zgodovinska dejstva. Po raziskavah Inštituta za novejšo zgodovino, opravljenih do leta 2010, je med drugo svetovno vojno in neposredno po njej umrlo okoli 96.000 prebivalcev, ki so po napadu okupatorjev v aprilu 1941 imeli stalno prebivališče na območju današnje Slovenije. Od tega jih je 80.000 izgubilo življenje med vojno, 16.000 pa neposredno po njej in so njihove smrti v najtesnejši povezavi z vojno. Slovenija je izgubila 6,4 odstotka populacije, kar jo uvršča med močno prizadeta okolja v svetovni moriji.

V delu, ki so ga okupirali Nemci, je bil vojni teror ostrejši, najhujša oblika nasilja pa so bila streljanja političnih zapornikov, ki so se začela takoj po prvih odporniških akcijah in so bila povračilni ukrep za partizanske in sabotažne akcije ali likvidacije okupatorjevih funkcionarjev in sodelavcev. Streljali so izključno politične zapornike, ki so bili posredno ali neposredno povezani z osvobodilnim gibanjem in navadno sploh niso bili udeleženi v akcijah, navedenih kot vzrok za usmrtitev. Njihova imena so bila objavljena na dvojezičnih plakatih in zgodovinarji jih imenujejo talci, čeprav ni šlo za usmrtitve naključno izbranih ljudi, za kar se običajno uporablja ta termin. Tudi ni bilo sodnega postopka, ampak so bile usmrtitve po besedah šefa mariborskega gestapa »varnostno policijski ukrepi« in ne sodbe (Lurkner). Postopek sta spremljala strašno mučenje in izsiljevanje. Aretirani so bili brez pravne zaščite, prepuščeni na milost in nemilost gestapovskim mučiteljem.

Nacisti so ustrelili 1891 talcev, imena 1590, med njimi 82 talk, so objavili na dvojezičnih plakatih, imen 301 talca pa ni bilo objavljenih. Največ talcev, skoraj 55 odstotkov, je bilo ustreljenih v letu 1942. Verjetno pa je bilo žrtev še več, vendar jih ni v uradnih evidencah.

Med zaprtimi in mučenimi talkami v mariborskem zaporu so bile tudi tri aktivistke in pomembne organizatorke osvobodilnega gibanja Slava Klavora, Jožica Flander in Jadviga Golež. Vse tri so bile ujete zaradi izdaje someščanov. Slava Klavora je bila komaj dvajsetletna prva ustreljena, Jožico Flander so ponoči skrivaj odpeljali iz zapora in jo neznano kje ustrelili, Jadviga Golež pa je po strašnem mučenju in oskrunjenem dostojanstvu storila samomor. Nobena ni nikogar izdala.

Odtis “Razglasa” (nem. Bekanntmachung) nacističnih okupatorskih oblasti o prvem streljanju talcev v Mariboru v dneh 24. in 25. 8. 1941 v broneni vznožni del Spomenika NOB na Trgu svobode v Mariboru (fotografija: Jože Kos Grabar, 2025)

Slava Klavora se je rodila 11. maja 1921 v Mariboru kot sedmi, zadnji otrok v družini, ki ji pomanjkanje ni bilo tuje. V hiši v Usnjarski ulici nasproti Vodnega stolpa je imela dovolj priložnosti spoznavati življenje ob reki in se družiti z vrstnicami in vrstniki, od katerih so bili številni iz družin priseljencev s Primorske, saj je tudi njen oče prišel po prvi vojni iz Čezsoče v Maribor. Opazovala je splavarje in kot dijakinja se jim je celo pridružila na vožnji vse do Osijeka. Sodoživljala je stiske delavskih družin in prav tu korenini njena zavezanost pravičnosti in svobodi. Kasneje ji je to pomagalo pri pridobivanju delavk in delavcev za sodelovanje v odporniškem gibanju.

Vključevala se je v različne dejavnosti levo usmerjenih vrstnikov in tudi starejših. Načrtovali so družbene spremembe, se priključili mirovniškemu gibanju (mirovni kongres v Ženevi), zbiranju pomoči za socialno ogrožene. V feministični sekciji mariborskega Slovenskega ženskega društva so levo usmerjene intelektualke imele predavanja in nastope ter se tako pripravljale na javno delovanje in politične debate. Poleg drugega je društvo zbiralo finančno podporo in štipendije za dekleta iz delavskih družin. Dobili sta jo tudi Slava Klavora in Silvira Tomasini.

Slava Klavora in prijateljica Vera Hochmüler sta obiskovali kulturne prireditve, hodili v kino, veliko brali, kolesarili in planinarili. Vključili sta se v SKOJ in z zaskrbljenostjo opazovali dogajanje v drugih državah. Že kot študentka Ekonomsko-komercialne visoke šole v Zagrebu je Slava obiskovala in organizirala delovne in narodnoobrambne tabore ob severni meji. Včlanila se je v Akademsko društvo Triglav in v Komunistično partijo Jugoslavije. Udeleževala se je študentskih demonstracij in protestov ter si utrdila dobro ime med študentkami, ker je znala zaščititi najšibkejše med njimi.

V spominskem zapisu v tedniku 7dni je literatka in pedagoginja Gema Hafner (1919–1996), prav tako hči primorskih priseljencev, ki je v Zagrebu študirala psihologijo, študentko Slavo Klavoro opisala kot brhko, rdečelično dekle, prej majhne kot srednje postave, valovitih kostanjevih las, z lepo rezanimi polnimi ustnicami in belimi zobmi, kot dekle, ki je tudi pozimi nosilo kratke nogavice, ki se ni lepotičilo, vendar z obrazom, na katerem je bilo nekaj, česar nisi mogel pozabiti …

Po nemškem napadu se je Slava Klavora vrnila v Maribor, čeprav se je zavedala, da ni varna, ker so jo mnogi poznali kot skojevko. Prevzela je odgovorne naloge pri organiziranju partizanske čete na Pohorju in zbiranju potrebnega materiala za OF ter opravljala nevarne kurirske poti. Postala je članica Pokrajinskega komiteja Komunistične partije Slovenije za Štajersko in organizacijska sekretarka SKOJ za Maribor.

O ilegalnem delu Slave Klavore v OF so ohranjeni redki dokumenti. Po Blagajniškem dnevniku Pokrajinskega komiteja Komunistične partije Slovenije za Štajersko od aprila do septembra 1941 je mogoče slediti potem Slave Klavore, ki jih je opravljala kot članica komiteja. Bila je sodelavka Slavka Šlandra, Miloša Zidanška, Lea Novaka, Biba Röcka, Jožeta Hermanka in drugih. Kurirske poti so jo vodile v Ptuj, Celje, Domžale, Trbovlje in Prekmurje. Kot organizacijska sekretarka SKOJ za Maribor je najtesneje sodelovala z Bojanom Ilichom. Po nekaterih virih je bila med tistimi, ki so pripravljali akcijo v Volkmerjevem prehodu.

Tri stilizirane pesti — zgornji del spomenika mladim mariborskim upornikom proti nacistični okupaciji v Volkmerjevem prehodu v Mariboru (fotografija: Jože Kos Grabar, 2025)

Večina podatkov je iz ustnih virov. Veliko jih je zbranih v knjigi Milice Ostrovške Kljub vsemu odpor. Vanek Šiftar (1919–1999), ki je bil Slavina prekmurska zveza, je pripovedoval, kako so se štajerski in prekmurski kopalci v vročem julijskem dnevu pri Petanjcih neopazno pomešali in kot razposajeni zaljubljenci preplavali Muro, tako da je Slava lahko neopazno odšla na sestanek s prekmurskimi voditelji upora.

Spreminjala je svoj videz in če ni našla varnega prenočišča pri znancih in prijateljih, je prespala v zasilnih skrivališčih, v vrtnih utah, na podstrešjih in na senu. Izkazala se je kot pogumna, iznajdljiva in zanesljiva ilegalka. Toda prostor okrog nje se je zapiral.

7. avgusta 1941 so jo ujeli v nastavljeno zasedo v Kolodvorski ulici, ker je bila javka v stanovanju Mare Čepič izdana. Slavko Šlander je Slavo čakal pred vhodom in ko jo je zagledal okrvavljeno in pretepeno, jo je skušal iztrgati iz gestapovskih rok. Njej ni mogel pomagati, sam je pobegnil in se skril, vendar ga je stanovalka hiše, v katero se je zatekel, izdala. Maro Čepič so poslali v žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück, kjer je dočakala konec vojne, Slava Klavora pa je bila po osemnajstih dneh zasliševanj in mučenj ustreljena.

Prvo streljanje talcev v Mariboru je bilo 24. in 25. avgusta 1941. Takrat so nacisti ustrelili trinajst talcev, med njimi sta bili dve ženski. Devet od njih je bilo delavcev, prav tako devet jih je bilo starih od devetnajst do dvaindvajset let. Pripovedi tistih, ki so bili priče zasliševanj in ustrelitve Slave Klavore, so stkale podobo neustrašne mladenke, ki ni samo molčala, ampak odgovarjala, da ne bo ničesar povedala.

Na notranjem dvorišču mariborskih sodnih zaporov je bilo 24. avgusta ustreljenih deset talcev, naslednji dan še trije. Streljanje so si prišli ogledat mariborski nemški funkcionarji, iz notranjosti zapora pa so dogajanje spremljali zapornice in zaporniki ter pazniki. Opazovalci so kasneje največ govorili o Slavi Klavori in njenem junaškem vedenju. Ustreljena je bila v drugi peterici. Med usmrčenimi sta bila tudi Franjo Vrunč in Slavko Šlander. Trupla ubitih so naložili na tovornjak in jih skrivaj odpeljali v Gradec, kjer so jih pokopali v skupni grob na Puntigamu. Njihova imena so izpisana na spomeniku z grobnico 661 talcev ob zunanjem zidu mariborskih sodnih zaporov v Ulici talcev.

Leta 1953 so Slavo Klavoro posmrtno odlikovali z redom narodnega heroja. V Sloveniji je bilo narodnih herojinj dvaindvajset, samo šest jih je dočakalo svobodo, zadnja slovenska herojinja je v stoprvem letu starosti umrla v marcu 2021.

V Mariboru sta dve spominski obeležji Slavi Klavori. 3. julija 1974 so ob vhodu v nekdanjo kasarno Slave Klavore odkrili doprsni kip iz teraca, delo akademskega kiparja Miroljuba Kostića, ki je tedaj v Mariboru služil vojaški rok. Po osamosvojitvi je tu nastal Trg mladih in na njem dve srednji šoli. Kip stoji na zelenici v bližini Maistrove lipe, nadomestili so mu odbiti nos, očistili grafite na podstavku in ga prepustili oskrbi četrtne borčevske organizacije. Drugo obeležje je bronasto poprsje Slave Klavore, delo akademske kiparke Vlaste Zorko, odkrito 15. maja 1983. Zdaj ne stoji več na stebru na zelenici pri blagovnici Tima, ampak na plošči, pritrjeni na stavbo v Bevkovi ulici. Na plošči je napis: NARODNI HEROJ / SLAVA KLAVORA / 1921–1941. Enak spomenik stoji tudi v jedilnici Osnovne šole Slave Klavore v Mestni četrti Tezno.

Kip Slave Klavore, delo Vlaste Zorko, akad. kip., stoji v jedilnici OŠ Slave Klavore Maribor (vir: publikacija ob 40-letnici šole, 2006)

Z imenovanjem Moškega pevskega zbora Slava Klavora Maribor za registriranega ohranjevalca partizanske zborovske pesmi kot slovenske nesnovne kulturne dediščine se ponuja izjemna priložnost, da se skupaj s partizansko pesmijo ohranja tudi spomin na narodno herojinjo Slavo Klavoro in narodnoosvobodilni boj.

Končujem z mislijo Janka Messnerja, nečaka Jožice Flander:

Narod, ki se ne uči iz svoje zgodovine, je kot drevo, ki so mu spodrezane korenine.

Majda Potrata

Zahvalna beseda pevcev Moškega pevskega zbora Slava Klavora Maribor mag. Majdi Potrata

Spoštovana tov. in gospa mag. Majda Potrata!

Niso potrebne kakšne obširne predstavitve, saj se poznamo že mnogo let kot ljubitelji zborovskega petja in smo večkrat tudi skupaj nastopali. Vemo, da ste vse življenje aktivna v amaterski kulturi in cenimo, kar ste kot pedagoška delavka in poslanka naredili za to področje ter ste si zaslužili Ravnikarjevo priznanje.

Naš zbor je skozi 80 let delovanja ponesel v svet ime Slave Klavore in tujci so si ga hitro zapomnili, še posebej prvi del »Slava«. Včasih smo jim uspeli razložiti, za koga gre in nekateri so se čudili, da smo moški zbor z ženskim imenom — morda edini, česar se niti sami nismo vedno zavedali. Po domovini pa smo vedno znova ugotavljali, kako slabo ljudje poznajo pretresljivo in herojsko zgodbo mlade Mariborčanke.

S skoraj 3.000 nastopi skozi desetletja našega delovanja smo skrbeli vsaj za to, da je ime ostalo živo med ljudmi. Zahvaljujemo se vam, da ste se posvetili raziskovanju in predstavljanju življenjske zgodbe dekleta, katerega ime nosimo. Presenetila in navdušila ste nas z gesto, ko ste z lastnim denarjem poskrbeli za propadajoči Slavin spomenik na Taboru. In od tam je tudi fotografija, ki jo je posnela Tina Avšič, hči našega pevca (tajnika) Francija in vam jo svečano poklanjamo v zahvalo in spomin na našo skupno oddolžitev mladi ženski, ki se je uprla agresiji in pohlepu ter se žrtvovala za svobodo slovenskega naroda.

Pevci Moškega pevskega zbora Slava Klavora Maribor

P. S. Ob zahvali mag. Majdi Potrata za njeno predavanje o Slavi Klavori, ki ga je pripravila in izvedla za pevce MoPZ Slava Klavora Maribor (glej zgoraj), smo ji v dar izročili uokvirjeno povečano fotografijo z obeležitve 100-letnice rojstva Slave Klavore (avtorica fotografije: Tina Avšič).

V Mariboru, 10. februarja — svečna 2026

Nastop MoPZ Slava Klavora Maribor ob 100-letnici njenega rojstva (11. 5. 2021, Park mladih, Maribor; fotografija: Tina Avšič)