Kdaj veš, da si želiš imeti otroke?

Spomnim se nekega meglenega dne, ko sem se sama znašla objokana na postelji. Fant je odšel s psom na sprehod, jaz pa se nisem in nisem uspela sama s sabo dogovoriti, kaj me dejansko muči. Okna so bila zaprta, v sobi je vladala tema, čez žaluzije pa so pronicali žarki večernega sonca. Bilo je vroče. Objokana sem pred sabo videla temo in nikjer izhoda. Poklicala sem prijateljico, ki je bila takrat v koncu šestega meseca nosečnosti.

“A.. te lahko nekaj vprašam?” Sem pristavila s tresočim glasom.

“Ja, kar daj.” Zvenela je rahlo prestrašeno, res sem stavek izstrelila brez nekega uvoda.

Tišina. “…kdaj si vedela…?”

“Da si želim otroka?” Ne spomnim se ravno, ali sem vprašanje dokončala sama, ali ga je dokončala ona. V tem trenutku imam nekakšen topel občutek, da je točno vedela, kaj me muči. Bila je namreč ena izmed mojih prijateljic, s katero sva si delili mnenje, da veliko ljudi na svetu ne bi smelo imeti otrok. Morda se to komu zdi sebično ali otročje razmišljanje, ampak še vedno sem tega mnenja. Ne zgolj iz razloga, da “se ti življenje obrne na glavo” in “da nisi več ti na prvem mestu”, ampak predvsem iz tega, da vsi ljudje zares niso sposobni biti starši. Velika večina se jih niti ne vpraša “v kakšno osebo želim, da odraste moj otrok” ali pa “kako bo lahko moj otrok zadovoljen posameznik znotraj sistema v katerem živimo” in “kako bo zgled, ki ga postavljam, ali pa življenje, ki ga živim, vplivalo na to, kako se bo moj otrok obnašal in kaj bo prispeval družbi”. Moj namen ni kazati s prstom in povzdvigovati lastna prepričanja, sem pa mnenja, da bi bila svet in družba veliko lepša, če bi se ljudje, predno bi se odločili, da imajo potomce, vprašali podobna vprašanja. Vsekakor pa resnično ne zmorem mimo tistih, ki mislijo, da je njihov otrok poseben. Ni. Točno tako je, kot je zadnjič ob kosilu dejal moj oče. “Saj si se tudi ti jokala doma, da želiš igrati odbojko in da jo vse sošolke trenirajo. In smo govorili ne. Kako naj otroku razložiš, da ima očala, visoko dioptrijo, in ne ravno najbolj razvito motoriko? Ne more biti vsak za vse.” Seveda je to dejal s tisto hladno samoumevnostjo, ki zabode še čustveno najbolj odpornega človeka, a kaj, ko je imel prav. Vsak res ni za vse. In dobro je, da se tega zaveda.

“Ja,” sem jecljaje odgovorila.

“Ne vem. Mislim, da sva si ga oba na neki točki želela. Najprej sem spremljala prijateljico, kako je vzgajala svojo tamalo, in res sem kar nekaj časa preživela z njima, da sem dojela, da ni vse tako lepo in moraš imeti res živce. Potem je rodila še druga in sem bila tudi pri njenem otroku dovolj prisotna še ko je bil novorojenček. In mislim, da sem občutila nek nagon.” Beseda nagon se mi je udrla v spomin. Še danes je ne morem pozabiti. Pa ne zato, ker bi bila tako čudaška, ampak zato, ker jo je prijateljica uporabila s tako lahkoto. Kot nekaj samoumevnega. Beseda je sedla v trenutek.

“Upam, da ti ni neprijetno, ker te takole kličem, glede na to v kakšnem stanju si, ampak meni je res hudo. Kaj, če nikoli ne bom želela imeti otrok?” Ne vem, ali sem verjela v lastne besede ali ne, ampak pri srcu mi je bilo res težko. Počutila sem se drugačno, odvečno. Razumem, da je verjetno iz mene govorila mala Severin z željo po tem, da je sprejeta, pa vendar. “Kaj če sem drugačna ženska,” sem si mislila. V spominu imam namreč zgodbo, ki mi jo je nekoč povedala mama od te iste prijateljice, ko sem jo spoznala. “Veš, jaz poznam tvojo mami, saj smo včasih živeli zelo blizu vas, pa še otroke smo imeli ob podobnem času. Vedno je bila malce posebna.. spomnim se, da nas je več skupaj vozičkalo ob Savinji, tvoja mami pa je vedno šla samo mimo. Vedno je prijazno pozdravila in pomahala, ampak.. nikoli ni šla z nami.”

“Joj, lejo, če pa ne boš želela imeti otrok, koga briga. Sej veš, da jih veliko na tem svetu ne bi smelo imet, pa jih vseeno imajo. Jaz mislim, da je nekaj zelo lepega v tem, da se tega zavedaš in da lahko na drugačen način pomagaš. Ni to vse, kar te definira.” Zdi se mi, da je v zadnjih šestih mesecih odrasla. Njen glas je bil pomirjen, kot, da je uspela dešifrirati, kaj je dejansko smisel števila 42. Včasih pa v Ljubljani sama ni želela na avtobus.

Pogovor se je zaključil, domov je prišel fant s psom in moja črnina se je pospravila v predal nekje v ozadju. Še vedno je tam. Prikrade se ravno ob tistih trenutkih, ko je ne morem izreči na glas. Zdaj se sprašujem, če je morda ravno to nagon. Neka želja po tem, da želim nekomu naprej predati svojo ljubezen in videnje sveta? Da želim nekomu povedati vse, kar sem se do zdaj naučila in ga opremiti z vsemi izumi, da nam bo lahko pomagal graditi boljši jutri? Morda pa si le želim otroke in me je pravzaprav strah, da v bistvu nisem čisto nič drugačna kot drugi.

Ravnokar je pozvonil fant, ki je s psom prišel domov. Tokrat mislim, da bom predal pustila odprt.