Celjski Foter

Vsem celjskim očetom v poklon.

Med vsemi očeti na tem planetu obstaja prav posebna sorta, ki se ji reče Celjski Foter. To ni navaden slovenski oče, ki se opredeljuje kot meščanski ali kmečki, ne, med njima se vrsti še prav posebna, manjša in zelo specifična sorta, ki uspeva samo v določenem predelu savinjske kotline, natančneje v mestu Celje. Reče se ji Celjski Foter, in oboje se napiše kar z veliko začetnico, saj zadeva ime avtohtone vrste, katere skrivnost se prenaša iz generacije v generacijo. Kar vprašajte kakšno hčerko iz Celja, če je že kje drugje srečala kaj temu podobnega — mislim, da odgovor ne bo nikoli pritrdilen.

Celjski Foter je tako vrsta očeta, ki se zadržuje samo na specifičnem območju slovenske regije, v širši celjski kotlini. Obsega mogoče še Žalec, predele do Laškega, Zagrada, in pa mogoče tudi Vojnika. Organizem šteje okoli 20.000 pripadnikov, njegova številka pa od povojnega obdobja ne raste preveč hitro. Seveda v tem območju obstajajo tudi navadni očetje, s tem da so vsakodnevno soočeni z instinkcijo in se borijo s procesom asimilacije. Celjski Fotri svojega poslanstva sicer ne jemljejo preveč resno, vendar je njihov način življenja tisti, ki je precej nalezljiv.

Ti posebni očetje so majhnega meščanskega porekla. Večja mesta jih rahlo ogrožajo, medtem ko oni sami prezirajo ruralni način življenja preprostih očetov, ki ne berejo časopisov in redno ne uporabljajo interneta. Sami se sicer za računalnikom ne znajdejo zelo dobro, socializirali pa so Facebook, preko katerega rutinsko objavljajo svoje “štose” s specifičnim črnim humorjem, poveličujejo “rokenrol” in bevskajo nad današnjo mladino. Stran kot npr. Partis.si ali pa Bolha.com, je za uporabo že preveč. Za “downloadanje” filmov navadno zasužnijo svoje otroke in se sami procesa ne želijo naučit. V zadnjem času so se začeli pojavljat celo na Instagramu.

Celjski Fotri imajo navadno zelo predvidljiv dan. Njihova najbolj prehojena pot je pot iz službe domov, velikokrat si tudi izberejo specifičen lokal, v katerem lojalno presedijo veliko svojega časa, saj drugje niti pod razno nimajo dobre kave. Navadno v prostem času nič kaj posebnega ne delajo, redko pridejo na obisk, a zamerijo, če se ti sam ne oglasiš, ko imaš čas. Potem postanejo po eni uri že izredno živčni, neprestano hodijo na cigaret in tako veš, da je čas za odhod.

Njihova najljubša poza je “na pol med vrati balkona — na pol v dnevni sobi”, s cigaretom v roki, in hrbtom obrnjenim proti civilistom v notranjosti stanovanja. S takšnim primerkom najhitreje opraviš telefonski pogovor. V manj kot minuti izveš, da ni nič novega, da ga sicer nekaj na novo boli, in če je v redu volje sledi še vprašanje, kdaj prideš kaj domov. Ko pa imajo Celjski Fotri “svoj dan”, kličejo vse po vrsti, ki so jim blizu, in v navalu veselja sporočajo, da jih tisto, kar jih boli že celo življenje, ne boli več.

Vsak Celjski Fotr se je že vsaj enkrat zapletel v lase s sosedi. Ali je bilo to zaradi preglasne (DOMAČE!!) glasbe, neukročenega psa, preglasnega dretja,… presodite sami. Radi kličejo na radio, policijo, motijo pa jih tudi meketajoče sosedove ovce, glasni lokali v obratovanju in prekomerno delujoči lokalni kebabi.

Menda so Celjski Fotri takšna posebnost, ker se zelo ne radi prilagajajo na spremembe in se držijo v svojem avtohtonem področju, poleg tega pa ne marajo ničesar, kar prinese Zahod. Sumničavi so do vsega, kar ni v poreklu socializma, tudi do tebe, ki se kar naprej večaš, in jim nisi čisto nič več vizualno podoben. Vsaka njihova druga beseda je kletvica, a sami ne marajo, če kdo od njihovih otrok kleje preveč.

Velikokrat so bili ti Celjski Fotri v mladosti zelo trdoglave in uporniške narave, radi so si vihali rokave, danes pa nehote z delovnega mesta spravljajo v jok tvoje prijatelje, druge pa ustrahujejo s pogledi.

Sovražniki: tečni psi, vsi sosedje, tradicionalna slovenska goveja glasba, zahojena mladina oz. ljudje na splošno

Hobiji: Facebook + občasni selfiji + marsikaj, kar si človek sploh ne bi mislil

Celjski Fotri pa imajo eno dobro lastnost: vedno veš, kje jih najdeš.