Empatična družba

Author: Prawny (Pixabay)

Koncept empatične družbe (Empathy-Based Society), ki ga bom v tem zapisu na kratko orisala, je nastal kot naključna posledica raziskovanja in pisanja znanstvenega in splošnega članka na povezano temo. Celotno predstavitev koncepta si lahko preberete na mojem blogu v slovenskem in v angleškem jeziku.

Če vprašamo ljudi, kaj je narobe z današnjo družbo, vidimo, da večina prepoznava težave in kaj bi bilo potrebno spremeniti. Tisto, kar zanima mene, pa ni le spraševanje »kaj«, temveč tudi »zakaj«. »Kaj« je največkrat samo posledica »zakaj«. Izhajam iz prepričanja, da za izgradnjo novega ni dovolj samo, da vemo, kaj je narobe s starim, temveč tudi, da razumemo, od kje težave izvirajo, kaj je vzrok za njihov nastanek in na kaj vse moramo biti pozorni pri oblikovanju novih rešitev.

Trdim, da je ključna težava naše družbe v tem, da se je homo sapiens razvil v na-nasilju-temelječo družbo (Violence-Based Society). V knjigi »Sapiens«, dr. Harari predstavi, kako so bili naši predniki (vrste homo sapiens) odgovorni za 2 množični izumrtji vrst že v času poselitvenih valov. Naši predniki so si z nasiljem uspešno podrejali okolje, v katerem so živeli. Na začetku so bile njihove aktivnosti vezane na direktno nasilje (npr. iztrebljanje vrst, vojne), z razvojem družbe se je nasilje vtkalo tudi v številne kulturne in sistemske strukture (npr. revščina, lakota, spolna neenakost, mesna industrija, intenzivno kmetovanje, uničevanje ekosistemov, iztrebljanje vrst,…).

Zavedam se, da moja trditev lahko zveni kot posploševanje in poenostavljanje kompleksnih procesov. Ena od posledic socializacije in vzgoje je, da se naučimo nekritično sprejemati in normalizirati mnoga vedenja in navade. Nasilje implicira širok spekter sekundarnih dinamik, ki jih na prvo žogo mogoče niti ne povezujemo z njim. Nasilje kot vedenjska dinamika implicira neenakost moči. Le-to implicira hierarhijo, hierarhija implicira ločenost, ločenost implicira odtujenost, odtujenost implicira nesodelovanje, nesodelovanje implicira stagnacijo. Vse to so lastnosti in dinamike, ki so v današnji družbi prej pravilo kot izjema in imajo škodljive in uničujoče posledice, ne le za življenja ljudi, temveč tudi za živalske in rastlinske vrste ter Zemljo.

Vendar, evolucijska predispozicija homo sapiensa je empatija, ki vrsti omogoča, da skrbi za preživetje potomcev in da s prosocialnimi praksami ustvarja zdrave in uspešne skupnosti. Človek se rodi z možgani prednastavljenimi za empatijo. Zato je seveda logično vprašanje: če je homo sapiens v svojem biološkem smislu in poslanstvu empatičen, kako to, da smo se razvili v nasilno družbo? Odgovor na to vprašanje nam ponujajo španski nevrologi, ki so odkrili, da se krogotok za empatijo in krogotok za nasilje v možganih v določenem delu prekrivata in posledično izključujeta. Ko je aktiviran en, je drugi ugasnjen. Stimulirajo ju dražljaji iz okolja, tj. če z vzgojo in učenjem spodbujamo in gojimo nasilje, bo to imelo zavirajoč učinek na razvoj in izraz empatije. In obratno. Zato je zelo pomembno za posameznika in za družbo, katera so kvalitete in lastnosti, ki jih spodbujamo, krepimo in vzdržujemo.

Danes vidimo, da smo kot vrsta svojo premoč uporabili zato, da smo si z nasiljem podredili živ in neživ svet ter ga pripeljali do skorajšnjega uničenja. Sedaj smo v položaju, ko nam znanost ponuja globlji uvid v vzroke za nastalo situacijo ter znanje, kako obrniti razvoj naše vrste v povezovalno in trajnostno smer. Ustvarjanje empatične družbe je smer v novo, drugačno prihodnost. Nahajamo se v edinstvenem in verjetno neponovljivem trenutku v zgodovini, ko lahko s pomočjo sodobnih znanstvenih uvidov in orodij naredimo zavesten premik v smeri krepitve milijone let starih evolucijsko danih potencialov za empatijo in sodelovanje ter začnemo graditi temelje nove civilizacijske paradigme.

Einsteinova misel “We can not solve our problems with the same level of thinking that created them” bi morala biti naše vodilo pri ustvarjanju boljše prihodnosti. Predstavljen koncept prinaša prav to — nov nivo vpogleda v razumevanje izvora škodljivih dinamik moderne družbe ter njihovih posledic ter ponuja, da na podlagi tega razumevanja oblikujemo nove rešitve in prakse za uresničevanje lepše, bolj zdrave in trajnostne prihodnosti za naše otroke.

Vnaprej hvala vsem, ki boste delili ta zapis.

V Ljubljani, 21. junij 2021

Maša Blaznik, univ. dipl. psih.