Zadovoljevanje potreb drugega

Z možem sva se, ko sva še hodila, odločila, da se skupaj vseliva po poroki. In komaj sva čakala, da bova “ves čas” skupaj; da se ne bo več treba usklajevati za zmenke in se vsakič voziti do drugega, ampak se bova skupaj že zbudila in nato nadaljevala dan.

Čeprav sva se tega oba najbolj veselila, pa sva ugotovila, da sva si vsakdanjo rutino nekoliko drugače predstavljala in morava ravno na tem področju največ delati. Namreč jaz imam dan razdeljen na tri dele: spanje, služba in ostali čas. Mož pa ima svoj dan veliko bolj strukturiran: spanje, služba, trening, učenje, čas za družino in čas zase. Tudi ko je meni mož namenil ves svoj čas za družino, sem bila jaz še vedno nezadovoljna, ker sem pričakovala ves ostali čas. Zato se morava neprestano pogovarjati o pričakovanjih glede najinega vsakdana in se prilagajati.

Lahko rečem, da ni lahko živeti še z nekom, četudi smo ga skrbno izbrali. Velikokrat se dan ne izteče tako, kot bi si želela oz. kot sem si zamislila. Velikokrat je treba popustiti, dati drugemu prednost. Ampak potrdiva lahko, da je vredno. S tem ko se trudiva drug za drugega, si izkazujeva ljubezen. Pa naj bo to sporočilce, sladica po kosilu, izpraznjen koš za smeti, objem ali pol urce miru, da drugi dela karkoli si želi. Videti, da si ljubljen — to pa je nekaj najlepšega.

Ko razmišljam, kaj nama pomaga ohranjati živ odnos, se spomnim na zakonsko skupino. Predvsem kadar sva na vrsti, da pripraviva temo, sva “prisiljena” si vzeti čas in predebatirati neko temo in vedno odkrijeva tudi kaj novega drug o drugem.

Druga, pomembnejša stvar pa je, da vsak v zakonu dela na sebi. Vsak zase se trudiva biti dobra človeka, dobra zakonca in dobra starša; osebnostno še vedno zoriva in se izpopolnjujeva na strokovnem področju. V praksi mi je sicer včasih kar malo naporno slediti vsem spremembam/izboljšavam, ki si jih zamisli mož. Ampak me to navdihuje, da se tudi sama ne polenim; hkrati ohranja živo moje zanimanje zanj, ker ni nikoli isti; in še vedno bolj ga občudujem v njegovi vztrajnosti in trudu.

Trudiva pa se tudi neposredno za najin odnos. Pomembno se nama zdi, da se odnos razvija na vseh 4 področjih: telesno, čustveno, intelektualno in duhovno.

Pred kratkim sva se na primer spominjala, kako se je najin telesni stik razvijal v času hoje. V krščanskih krogih zna postavljanje meja v intimi zveneti precej togo. Nama pa se je zdelo kar naravno, kako so se stvari počasi razvijale in sva si bila vedno bližje. Malo sva se sicer že morala brzdati, da naju v kakšnem trenutku strast ni zanesla predaleč, vendar sva se o tem pogovarjala in se tako vedno bolj spoznavala.

Ob teh spominih sva kar presenečeno odkrila, da je pravzaprav enako še naprej po poroki. Do koder sva pripeljala stvari pred poroko, od tam greva naprej v zakonu. Intima se še vedno gradi. In gradi se zaupanje, utrjuje se spoštovanje ter raste ljubezen.

M. B., poročena 3 leta