Očiju za osemdeset let

Korenjaki ne slovimo ravno po tem, da bi si znali izlivati čustva, si pokazati, da smo srečni, da imamo drug drugega. Se vsak dan zahvaljevati staršem za življenje.

El Camino de Santiago — El Camino de la vida

Kaj torej povedati očiju, se pravi človeku, ki mi je dal vse in še več, ob častitljivem jubileju, da se ne zlomim pri prvem stavku in vsaj približno zadržim solze do konca?

V vabilu si omenil, da ko si pasel živino … Nikoli nisem vprašal, če ti je kdaj živina ušla. Živina, ki ji otrok često ni kos, še posebej pa ne v bližini bujne detelje. Ampak zdi se mi, da te je mama po riti, že če si padel in si potolkel kolena. Da si boš zapomnil!

No, meni ni bilo treba pasti živine. Sem pa pogosto padal; trikrat ste me morali peljat celo šivat k zdravniku. Pa to je še najmanj zaradi česar bi si zaslužil kakšno po riti. A ste mi vse odpustili. Z mami sta z vsemi močmi garala in si z brezmejno ljubeznijo prizadevala, da bi otroci rasli v bolj bogatem humusu, kot je bil tisti iz vajinega otroštva.

[embed]

Vsaj tako kot osebni si cenil obči razvoj. Neumorno si se boril za izvedbo dobrih, družbeno koristnih, idej. Naj je bil to napredek podjetja, ulični piknik, izgradnja javne razsvetljave ali ustanovitev muzeja bloškega smučarja. V svojem zanosu si bil včasih robat, še posebej do neukih, ki niso razumeli tvojih dobronamernih spodbud.

Zavedajoč se, da če slepec slepega vodi, oba padeta v jamo, se nisi pustil voditi komurkoli. Sam pa si nas vodil srčno in predano. Nič ti ni bilo pretežko, če si le prejel v zameno enako mero požrtvovalnosti od ekipe.

Ob tem pa si nisi lastil titul in zaslug za uspehe. Topovska krogla in priznanje nikoli ne zadaneta ta pravega, si nekoč rekel. In če česa, si se v življenju zavedal rêkla, da na mladih svet stoji, in ga — nikoli z besedo, temveč v dejanjih — oznanjal celemu svetu.

Svoj čas sem si domišljal, da sem ti najbolj podoben po svojem idealizmu, zanesenjaštvu in udarniškem udejstvovanju. Moj uvid, da je vera v razvoj lažnjiva sreča, je prišel v paketu s še veliko trpkejšim spoznanjem, da sem v mladosti prejel mogoče kakšno po riti premalo, da bi bil sposoben izpeljati katerikoli večji osebni, še manj pa družben projekt.

Hočem povedat’ nekaj drugega. Za nobeno po riti premalo te ne krivim. Se mi pa zdi, da te je moje umikanje iz boja za puščanje materialnih sledi v duhovni svet nekoliko ranilo, prizadelo. A vedi, da tudi sočutja do ubogih, jokajočih in trpečih brez tvojega zgleda ne bi imel.

Vse tri sinove si okužil s strastjo do kuhanja. Ob Magdaleninem krstu tak čas lani, si demonstriral kako se izpelje brezhibno štajersko slavje in rekel, da ti ga lahko za 80-letnico pa mi priredimo. Ne domišljam si, da današnje sega lanskemu do gležnjev … A mogoče čez 30, 40 let … bomo pa že znali, s skupnimi močmi, vse pripraviti tako kot se šika.

Kaj še reči za konec?

Nazadnje še, prjat’li, kozarce zase vzdignimo, ki smo zato se danes zbrali, ker dobro v srcu mislimo; dokaj dni naj živi vsak, kar nas dobrih je ljudi!

[Govorček, ki je bil zadnjič popravljen 8. okt. 2022 ob 80-letnici, je sprva nastal kot dnevniški zapis “Stanetu za 80 let (če bo Bog dal)” o božiču 2021.]