Manična depresija

Za moment v knjiżnici dobim podarjen nasmeh, ki je na mojo bolezen imel efekt podoben v smislu tistega čudežnega v svetem pismu pri gobavcu, ki je posledično od dotika Jezusa ozdravljen, ter s tem povlečen iz te njegove globoke luknje. Upanje mi riše takšne slike zacelitve rane. Seveda ne ostanem popolnoma odrešen kot pacient v stari verski zgodbici, ker se mi takoj začne vračati nenehni uničevalec uravnoteženosti. Če pa zamižim pomen obeh dejanj, ugotovim, da imata dogodka soroden cilj in ta je v bistvu izboljšanje kvalitete življenja osebe, ki trpi zaradi razloga krutega naravnega zakona svoje nesreče. Ali to v svojem primeru mogoče narobe občutim namen osnovne prijaznosti samozavestnega človeka? Začnem se zavedati. Nasmeha ni bilo in počutim se zmedeno. Nekajkrat v mislih iščem dokaze,da bi um lahko ponovil lažni dogodek, ko se spomnim, da moram vzeti še vsakdanjo tableto X. Ko sem zapuščal kraj zbranega znanja, je sonce izginjalo za horizontom, dokler ni ostala le tema noči, kateri so nasprotovale ulične svetilke.

P.S. Prvič sem nekaj napisal(Izgovor 1.). Slovenščino sem imel v srednji šoli 3,4 letnik popravne(Izgovor 2.). Besedilo je izmišljeno. V naslovu je star izraz manična depresija zdaj to stroka imenuje bipolarna motnja. Uporabil sem prvega, ker se mi sliši bolje. Kljub verskim referencam ateist. Primerjavo z gobavcem sem ukradel povedano podobno ampak v drugem kontekstu z podcasta novinarja Richarda Lewisa.