Glas za umetnost, razum za skupnost

Zakaj referendum o dodatku k pokojnini za umetniške dosežke razkriva več kot le spor o denarju

Koga nagradimo — in zakaj?

Vsaka družba ima svoje rituale priznanja. Pokali za športnike, medalje za znanstvenike, ulice z imeni generalov. Ko pa gre za umetnost, priznanje pogosto ostane tiho, neizgovorjeno, raztopljeno v megli »osebnega okusa«. Predlog Zakona o dodatku k pokojnini za izjemne umetniške dosežke je želel biti nekaj drugega. Hotel je biti jasen znak: umetnost ima vrednost — in to vrednost priznavamo konkretno.

A ni šlo. Predlog — v nadaljevanju zakon, je sprožil referendum.

Ali smo s tem padli na kulturnem izpitu ali zgolj razkrili, da vrednotenje umetnosti nikoli ni stvar soglasja, temveč vedno stvar boja? Morda gre le za še en primer, kako se družba na prelomnicah raje odzove z negotovostjo kot z vizijo, z obrambnim refleksom namesto z odprtostjo do prihodnosti.

O zakonu, ki ne rešeuje vsega — a pove veliko

Zakon ZDPIDU je po vsebini jasen, omejen in strukturiran. Predvidel je dodatek k pokojnini za tiste umetnike, ki so prejeli vrhunska priznanja — Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ugledna mednarodna priznanja ali kombinacijo nacionalnih nagrad. Ne za vsakega umetnika. Le za tiste, ki so bili skozi konsenz umetnostne stroke in družbenih institucij prepoznani kot izjeme.

To ni zakon o subjektivni estetiki ali politiki pripadnosti, ampak o dokumentiranih, prepoznavnih vrhuncih ustvarjalnosti.

Ni socialna pomoč. Je simbolna nagrada. Gre za priznanje, ki presega golo materialno, a se vendarle izrazi skozi denarni dodatek. Družba s tem pove: v tem se prepoznavamo, tej poti priznavamo smisel, to ustvarjanje nas definira.

Nasprotniki zakona so opozorili na domnevno nepravičnost. »Zakaj oni, ne pa vsi?« se je vprašal marsikdo. In imeli so prav — deloma. Pokojnine mnogih upokojencev — tudi umetnikov — so nizke. Sistem prezira samozaposlene v kulturi. Zakon ne rešuje njihove stiske.

Toda reševati eno nepravičnost ne pomeni ukinjati drugo. Družbena odgovornost ni enakost v zanikanju, ampak razširitvena pravičnost. Dodatek ni privilegij — je izrečeno priznanje, ki obenem ne izključuje nujnosti drugih, bolj sistemskih ukrepov.

Tu smo stopili na rob razuma. Referendum je postal bojevanje proti domnevni »kulturniški eliti«. Zakon so obrnili v simbol privilegijev, ki naj bi jih imeli nekateri izbranci. Znova se je potrdilo: ko politika izgubi nadzor nad socialnim, se zateče v kulturne vojne. V takem prostoru postanejo umetniki tarče, ne glasniki.

V resnici pa je ta zakon test, ali smo kot družba sposobni hkrati prepoznati izjemnost in odpravljati sistemske krivice. Ali znamo hoditi in žvečiti žvečilni hkrati.

Trije razmisleki za tri skupine

Volivcu pravimo: ne glasuj proti zakonu zato, ker so te prepričali, da gre za elito. Glasuj, ker veš, da umetnost oblikuje tvoj svet — tudi če se tega ne zavedaš vsak dan. Umetnost, ki ostane brez priznanja, izgubi javno moč. Ta zakon ni za umetnike. Je za tvojo družbo. In ne pozabi: glas proti ni glas za pravičnost vseh, temveč pogosto le vzvod za kratkovidno politično točkovanje.

Koaliciji pravimo: zakon je dober, a ne zadosten. Simbol ste postavili — zdaj potrebujemo še strukturo. Dajte tudi tistim brez nagrad dostojanstvo. Predlagajte zakon o kulturni pokojnini. S tem boste zaprli krog in odprli novo stran. Ne zadošča priznanje vrha — vzpostaviti moramo temelj. Od tam raste prostor, kjer umetnost ni zgolj vrhunec, ampak tudi poklic, vsakdan in preživetje.

Opoziciji pravimo: niste se motili, ko ste opozorili na socialno nepravičnost. A naredili ste napako, ko ste pomešali simbolno s sistemskim. Priznajte si moč: prispevajte k oblikovanju zakona, ki bo pravičen za vse, brez da porušite tisto, kar je dobro. Politična odgovornost ni le v opozarjanju na luknje, ampak tudi v prispevanju k tkanini, ki drži skupnost skupaj. Ne branite ljudstva pred umetniki — branite umetnost kot del ljudstva.

Družba ne raste z zanikanjem vrednosti, ampak z razširitvijo pravičnosti. Ta zakon je bil poskus priznanja vrednosti. Naj bo izhodišče, ne konec.

Nadaljujmo.

Silhueta roke, ki podaja pero umetniku v senci, z ozadjem parlamenta.